BOLGARIJA- Od vrtnice do vrtnice
Nekateri člani FK Nova Gorica smo se v mesecu juniju 2010 udeležili potovanja, ki ga je organiziral neutrudni Marinko Pintar.
Udeleženci popotovanja
OD VRTNICE DO VRTNICE, kot bi rekla Suzana…
Zamisel, kot je lahko le ena izmed Marinkovih. Po lanskem potovanju do Albanije in nazaj, letos še dlje: preko Hrvaške in Srbije v Bolgarijo, Makedonijo, na Kosovo, pa v Črno goro in preko Dalmacije domov.
Lastnik,šofer,... neutrudni Marinko Pintar
Drugi šofer Grozdan Čotar
Pintarsped "vedno na konju"
S trideset let starim šolskim avtobusom, jasno, brez klime in podobnega udobja. Družba dvaindvajsetih, deloma lanskih deloma novih potnikov, med njimi kar nekaj fotografov. V osmih dneh, skupno pet tisoč kilometrov. Da ne pozabimo, od 11. do 18. junija 2010. Torej, najprej proti Beogradu. Prvi postanek v Iloku na Hrvaškem, z ogledom častitljive vinske kleti, od koder so z iloškim tramincem postregli na kronanju kraljice Elizabete. Prvi preizkus za ljubitelje vina in dobra podlaga za dobro voljo do poznega večera. In potem mimo Djerdapa do Rajca nad Negotinom. Večer z Marinkovimi prijatelji, folklora, bajna večerja med kletmi, polnimi vina, loze, odlične slivovke, starega vinjaka… Prva noč, na prostem, na balkonu, pritisne vročina. Drugi dan sprehod po Negotinu, od tam proti Bolgariji. Sofija nas pričaka nepričakovano lepa, razgreta in polna vonja po lipovem cvetju. Miloš praznuje rojstni dan, nazdravljamo in nadaljujemo pot v Pavel Banjo, v Kazanlak, v dolino vrtnic. Ogled najbližjih nasadov, festivala vrtnic in mineralne vode, dva dni udobnega hotela, nakupi spominkov iz vrtnic, ogled muzejske zbirke o predelavi vrtnic, destilerije, degustacija rožnih dobrot… V Assenovgradu spoznavamo vrhunska bolgarska vina. Ogled čudovitega starega Plovdiva, potem pa vzpon v hribe, v samostan Rila. Prenočevanje v samostanskih celicah, od tam pa v Makedonijo. Vročina se stopnjuje. Pričaka nas gospa Milica, ogledamo si Bistrnico, nekdaj povsem slovensko vas, pri več kot 40 stopinjah v senci. Možgani se nam kisajo. Noge nevarno otekajo. Voznika, Marinko in Grozdan, sta neuničljiva. Degustacija v Demir Kapiji. Zamujamo. Izpustimo Skopje, čakajo nas na Kosovu, z večerjo in živo glasbo. Prespimo blizu Prizrena in si naslednji dan ogledamo Đakovico. Poklepetamo z domačini, pokukamo v njihove delavnice – zibke, krste, konjska oprava, noša… Ogledamo si patriarhijo v Peči, enega najpomembnejših samostanov na Balkanu. Tudi pot proti Črni gori je čudovita. Prehod Rožaj spominja na Durmitor. Postanek v dolini Morače, večerna malica v Virpazarju, ob Skadarskem jezeru. Hitimo proti Dubrovniku. Presenečenje na meji - hrvaški carinik si vzame čas. Uro in pol nas preiskuje, pregleduje, sumniči, pod reflektorji, ob pol enih zjutraj. Lep prispevek k sosedskim odnosom! Sredi noči omahnemo v kampu Trsteno, na prostem. Čudovito diši, pod oljkami, figami, tik ob botaničnem parku, ki ga užijemo zjutraj. Potem se vzdušje zopet stopnjuje. Pri Milanu, jasno, Marinkovem prijatelju v Kleku, nas čaka ura kopanja in blaženo kosilo, ribe, zelenjava, vino, žganje iz mandarin… Ni še dovolj – od Milana moramo na še eno degustacijo. Zopet pokušamo vina, odlično lozo, višnjevo žganje… Vmes še postanek v Malem Stonu na Pelješcu – nekateri prvič okušajo najboljše surove ostrige na svetu. Zadar nas pričaka zvečer, z oglašanjem Morskih orgel in Pozdravom soncu na Novi rivi. Krasno doživetje, pred spanjem v hostlu. Zadnje jutro – na avtocesto in proti Sloveniji. Vinica, zadnja meja, tokrat prijateljska. In zadnja degustacija, pri Malnariču v Beli krajini.Doživeli smo ogromno, preživeli in se celo zabavali… Povezalo nas je vse lepo in tudi tisto malo manj. Kam gremo naslednjič?
tekst: Katja Kogej
