Vasja Leban, F1 FZS, rojen leta 1972 v Šempetru pri Gorici. Po opravljenem šolanju ter pridobitvi poklica se zaposli  v novogoriškem podjetju, ki proizvaja prehrambeno opremo. S fotografijo se prične amatersko ukvarjati leta 1999, resneje pa leta 2003, ko postane  član  FK Nova Gorica. Tam kot novinec prisluhne mojstrom fotografije. Velika vnema in strast do fotografije ga vzpodbudi, da tudi sam prične sodelovati na domačih ter tujih tekmovanjih. S koristnimi nasveti ter veliko samo iniciative mu kmalu uspe pridobiti 33 nagrad in priznanj.Pripravil je sedem samostojnih razstav in sodeloval na več kot trinajstih skupinskih razstavah doma,  bližnji Gorici (IT) in Zagrebu. Nesebično po svojih zmožnostih deli nasvete manj izkušenim članom kluba. Fotografira raznolike teme in uporablja različne  tehnike fotografiranja, dodatno znanje pa črpa iz člankov na internetnih straneh in literature. Je pristaš japonske znamke Nikon. Živi v zaselku Gorenje Visoko pod Vitovljami v Vipavski dolini.Zaradi zaupanja starejše in mlajše generacije goriških fotografov mu je v letih 2009 ,2010, 2011  zaupano vodstvo FK Nova Gorica.

Jure Kuštrin, KMF FZS, rojen leta 1979, se je pričel ukvarjati s fotografijo že pri 15. letih. Leta 1995 se je včlanil v FK Nova Gorica, kateremu je predsedoval v letu 1999. Sodeloval je na 47. natečajih in prejel 24 nagrad in priznanj. Mentorja sta mu bila mojster fotografije g. Rafael Podobnik in samostojni ustvarjalec na področju kulture g. Herman Pivk. V fotografiji je perfekcionist, njegova fotografska dela  pa odražajo velik talent, ki se kaže v njegovem pristopu do ustvarjalnosti. S prefinjenim občutkom izbira motive in zna iz fotografije izvleči maksimum, čeprav mu včasih  pogoji niso  naklonjeni. V fotografiji uporablja premišljene zorne kote in kompozicijske reze ter ima posluh za svetlobno igro in razmerje med osrednjim motivom ter okoljem. Digitalne temnice se dotakne minimalno, tako da  ohrani vzdušje, ki je v tistem trenutku  vladalo. Njegove vrline so prijaznost, natančnost, pozitiven pristop in  pripravljenost deliti svoje široko fotografsko znanje z manj izkušenimi klubskimi kolegi.

Boris Godnič, MF FZS, AFIAP se je srečal s prvim fotoaparatom srečal že v osnovni šoli. Resneje se je s fotografijo začel ukvarjati leta 1999.  Prve strokovne fotografske nasvete in namige je dobival predvsem preko tuje fotografske literature (ameriške, angleške, italijanske), kasneje se je pridružil fotografom v fotografskih klubih. Trenutno je član foto kluba Nova Gorica, kjer se srečuje z uspešnimi fotografi in z njimi izmenjuje fotografske izkušnje in nasvete.  Do sedaj je razstavljal na več kot 200 skupnih razstavah v Sloveniji in  v petnajstih državah po svetu. Imel je  6 samostojnih fotografskih razstav, za dosežene fotografske uspehe  je doma in v tujini   prejel že več kot 60 nagrad in priznanj. V tej naši veliki fotografski družini ima izrazni fotograf Boris Godnič že uveljavljen staž. Tematika Borisovih del je nadpovprečno pestra. Kot večini umetnikov pa mu je najbližja in naj ljubša  ravno narava, ki jo doživlja v vsej  njeni veličini. V fotografiji ujame za nas drobne reči,  drobne trenutke velikih dejanj.  Skozi objektiv skuša  ujeti  vse tisto, česar sodobni človek v hitečem vsakdanjiku ne vidi, ne zasluti in zato tudi ne zna ceniti.

  Rodil se je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. S fotografijo se je začel spoznavati leta 1995 in ta ga je tako zasvojila, da se je leta 1997 včlanil v FK Nova Gorica, kjer je sodeloval na nekaj skupinskih razstavah. Dokaj uspešno sodeluje tudi na slovenskih in mednarodnih fotonatečajih, kjer je prejel že kar nekaj nagrad in pohval. Tematsko se izraža zelo raznoliko. Predvsem so mu pri srcu voda v vseh svojih oblikah, narava, arhitekturni detajli in ulična fotografija. Znanje je pridobival s pomočjo kritik in nasvetov izkušenih fotografskih mojstrov ter iz fotografskih knjig in revij. Udeležuje se tudi raznih predavanj in foto delavnic. Leta 2006 je z malim kompaktnim fotoaparatom prestopil v digitalno tehniko, ki ga je s svojimi zmožnostmi povsem zasvojila in je celo opustil fotografiranje z velikim film fotoaparatom. Pozneje je temu malčku sledil ta pravi DSLR fotoaparat. Digitalna tehnika mu je predvsem v pomoč pri izboljšavi fotografij. Njegov moto je: Vsaka svetloba je za nekaj dobra.

blog

Ivan Maffi, F1 FZS, je rojen 28.8.1955 v Novi Gorici. S fotografijo se je prvič srečal ob obiskovanju foto krožka v osnovni šoli, pod mentorstvom Milenka Pegana. Zanimanje za fotografijo je nato za dolgo časa zamrlo, dokler ni leta 1997 za službene potrebe kupil digitalni fotoaparat.  Kot ekonomistu, se mu je porodila misel, da je uporaba dragega fotoaparata samo za službene namene negospodarna in začel ga je uporabljati tudi na potovanjih. Digitalna tehnika zapisa in obdelave, ki je bila še noviteta v fotografiji, je še dodatno motivirala zanimanje za njegovo aktivnost. Sprva dokumentarno fotografiranje »žene na kameli ter lepih sončnih zahodov« se je nadgradilo z načrtnim iskanjem zanimivih motivov. Leta 2000 je začel fotografije samostojno tiskati . Kljub poznavanju osnov klasične črno bele fotografije, ga  uvrščamo med navdušence digitalne tehnologije. Veseli ga tako faza snemanja kot tudi  postopki računalniške obdelave fotografij. Do sedaj je pripravil  tri samostojne razstave, sodeloval pa je tudi na več domačih in mednarodnih skupinskih razstavah. S sodelovanjem na domačih in mednarodnih fotografskih natečajih je prejel tri nagrade in štiri diplome.

Suzana Čotar, KMF FZS, AFIAP, rojena l. 1958 v Kojskem v Goriških Brdih se navdušuje nad fotografiranjem že od rane mladosti, ko je z očetovo Praktiko fotografirala družinske dogodke in nato v gimnazijskih letih »lovila« v objektiv sošolce na šolskih izletih. Kasneje sta bili njen najljubši motiv hčerki med igro doma in na počitnicah, nato pa je odkrila slast potovanj in obilico novih motivov. Prvi digitalni fotoaparat, kupljen v letu 2004, ji je omogočil razvoj večje kreativnosti. Začetne poizkuse so ji z veliko mero spodbude pa tudi ostre kritike pomagali nadgraditi fotografi z zdaj žal že opuščene spletne strani »Foto-friends«. Preizkusila se je na prvih foto natečajih in dobila prve nagrade. Nadaljevanje je zgodba, ki še živi, to je aktivno članstvu v Fotoklubu Nova Gorica in prejetih več kot 20 nagrad in priznanj na domačih in mednarodnih fotografskih natečajih. Kljub vsem možnostim digitalne tehnike ostaja zvesta osnovnim načelom fotografije, ki se odražajo v »ujetem trenutku časa v nekem prostoru«. Pri tem ima najraje barvne motive krajine, portrete izrazno zanimivih ljudi v njihovih življenjskih okoljih in motive urbanega okolja, ujete v svetlobo in gibanje vsakdana.

Miloš Prinčič, rojen v Solkanu leta 1948. Z fotografijo se začne ukvarjati leta 1964, ko si kupi za dve vajeniške plače svoj prvi foto aparat PENTONA II nemškega proizvajalca. Aparat mu kar lep čas služi za beleženje dogodkov, kot so izleti v planine, kajak tekme na reki Soči, motorne dirke, poroke in kasneje, ko si ustvari družino, fotografiranje le te. V Foto klub Nova Gorica se včlani leta 1998. Takrat si kupi tudi prvi zrcalno refleksni foto aparat Nikon 90X in prične fotografirati na diapozitive. Do sedaj je imel tri samostojne razstave in več skupinskih. Na domačih natečajih je prejel tri nagrade in več pohval ter diplom. Leta 2009 si kupi Nikon D700 in od takrat se ukvarja tudi z digitalno temnico. Njegova fotografija je raznolika, od krajinske do makro od popotniške do reportažne, športne in arhitekturne. Znanje nabira z posnemanjem mojstrov fotografije v klubu in z prebiranjem fotografskih revij in druge foto literature. Je eden aktivnih članov kluba.

Taja Filipič, rojena 17. junija 1976, v Šempetru pri Gorici, je že od malih nog pokazala posebno zanimanje in nadarjenost za fotografijo. Tako se je leta 1998 včlanila v Foto klub Nova Gorica in prisluhnila nasvetom mojstrov fotografije. Svoje fotografsko izobraževanje je nadgradila z dopisnim študijem fotografije na New York Institute of Photography, ZDA, kjer je leta 2005 diplomirala v profesionalni fotografiji. Svoja dela je pošiljala na razna tekmovanja, sodelovala je na skupinskih razstavah in pripravila eno samostojno razstavo. Fotografira predvsem pokrajinske in bližinske posnetke. Ukvarja pa se tudi s potopisno in arhitekturno fotografijo. Njena dela so odraz njenih čustev. Taja zagovarja ustvarjalnost, ki lahko zavije izven konvencionalnih pravil.

 Miška Dušan se je začel resneje ukvarjati s fotografijo leta 1974. Medijsko okolje je bilo v tistih časih črno belo. Taka sta bila tisk in televizija. Barvne posnetke smo gledali samo na filmskem platnu. Uporaba barvne fotografije  v izrazne namene je predstavljala noviteto tudi za zahodni, tehnološko razvitejši svet. Vplivi novih fotografskih trendov, ki jih je zaznaval preko zahodne meje, so mu vzbudili negativni odnos do zapoznelega neo realizma, ki je prevladoval v jugoslovanski črno beli fotografski stvarnosti. Afiniteta do barv je bila razlog, da se je odločil preizkusiti v barvni fotografiji.  Izkazal se je za nadarjenega fotografa. V letih 1976 do 1984 se je po evidencah Fotografske Zveze Jugoslavije uvrščal med najuspešnejše jugoslovanske fotografe. Bil je aktivni borec za enako vrednotenje barvne in črno bele fotografije. S svojo dejavnostjo je pomembno prispeval k uveljavitvi  tako imenovane novogoriške šole barvne fotografije. Zagovarja tezo, da dobra barvna fotografija ni črno bela fotografija posneta v barvni tehniki. Za dober barvni posnetek je zaslužna predvsem barvna kompozicija. Barvitost posnetkov je bila izrazna značilnost fotografov novogoriške šole. Leta 1984 je prvi v Jugoslaviji izpolnil kriterije za naziv KM FZJ s predložitvijo kolekcije barvnih diapozitivov. S tem je dokazal, da je barvna fotografija lahko enakovredna črno beli fotografiji. FZS mu je leta 1993 podelila naziv Mojster fotografije.  Za uspehe na mednarodnih razstavah je prejel priznanji Mednarodne zveze za fotografsko umetnost AFIAP (leta 1996) in EFIAP (2000). Od leta 1972 aktivno sodeluje v klubskem življenju. Pri mentorskem delu je neusmiljen kritik in zagovornik visokih estetskih in izraznih kriterijev. Prepričan je, da za nastanek dobrega posnetka ni dovolj obvladovanje fotografske tehnike, ampak sta pogoj tudi splošna razgledanost in estetska  izobraženost fotografa. Meni, da lahko člani le z visoko kvalitetnimi posnetki ohranjajo ugled kluba. Za preizkus svojih sposobnost občasno pripravi samostojno razstavo.

Bogdan Kralj se je fotografiji približal že davnega leta 1965 v Ljubljani, kot dijak tehnične stroke. Z vsem srcem se je s fotoaparatom v roki in tudi v temnici posvetil črno beli fotografiji. Po začetnem zagonu ga je življenje za nekaj desetletij oddaljilo od intenzivnega poigravanja s kreativno fotografijo. Leta 2002 se pridruži Foto klubu Nova Gorica, kjer hitro pokaže kvalitete kreativnega fotografa in leta 2006 pridobi naziv Kandidat za mojstra fotografije FZS in leta 2008 še mednarodni  naziv AFIAP. Seveda v tem času pridno razstavlja doma in v tujini. Razstavljal je na 10 samostojnih razstavah. V okviru natečajev FZS in FIAP je imel razstavljenih več kot 300 fotografij in prejel številne nagrade in diplome. Najljubša mu je zlata medalja prejeta na Dunaju. Pri fotografiranju ga najbolj navdušuje narava v vseh spektrih in letnih časih, tako pomladno cvetje in zimska idila. Krajina odeta v živahne pozno jesenske barve, ki se prelivajo v zgodnjo zimo ali poplavljeno kraško polje, so poseben dražljaj za oko in v človeku vzbudi posebno vzdušje. Še posebej zanimiv mu je pogled skozi makro objektiv in beleženje detajlov, ki jih drugače slabo ali sploh ne vidimo. Šport z vso raznolikostjo in dinamiko ga navduši, da ga zabeleži v zamrznjeni ali sledilni tehniki.

  Izrazni fotograf, mojster fotografije FZS, odlični razstavljalec ISF, zlati odličnik FIAP, rojen 1942, upokojeni zobozdravnik specialist ortodont, živi v Novi Gorici. Fotografirati je pričel leta 1958 v fotografskem krožku idrijske gimnazije, ki ga je vodil Vali Treven. Na razstavi pod pokroviteljstvom FIAP so mu prvič sprejeli posnetke leta 1972. Pripravil je preko 100 osebnih razstav, imel sprejeta dela na več kot 450 skupinskih razstavah in prejel preko 130 priznanj. Polstoletno fotografsko delo je strnil v številne splete in več kot 25 daljših ciklov. V sedemdesetih letih je izdal iz fotografskih predlog izvedene serigrafije. Opaznejše monografije so Osojna Primorska (1989, 1997), Obrusnice (1998), Rafael Podobnik (2002), Let v lunino senco (2006). Veliko časa posveti mentorstvu, kritiki in publicistiki. Namesto umetniška je uvedel imenovanje izrazna fotografija. Neomajno zagovarja stališče, da je v izrazni fotografiji najvažnejša umetniška moč. Ob osamosvojitvi Slovenije je Foto kino zvezo Slovenije preoblikoval v Fotografsko zvezo Slovenije, ji v letih 1991-6 predsedoval in jo 1993 polnopravno povezal s FIAP.

predstavitvena fotografija: Foto Pavšič-Zavadlav)

         Ugovor               TENDECIOZNO OCENJEVANJE 

   Primožu Lampiču          KLUBSKE FOTOGRAFIJE 

 avtor zapisov : Rafael Podobnik