Rajko Žbogar_ Pesnitev o Soči
Rajko Žbogar "SOČA NAJLEPŠE DEKLE"
Muzej Tolmin Fotografska razstava
10.11.2016 - 07.12.2016
Pesnitev o Soči
Izrazni fotograf Rajko Žbogar je samonikel ustvarjalec. Poleg fotografije se ukvarja s karikaturo, medaljerstvom, kiparstvom in oblikovanjem. Podobno kot večina sodobnih avtorjev je zaznamovan s konceptualizmom, ki že stoletje daje prednost ideji pred umetniško močjo likovnega dela. Vendar mu ustvarjalna domišljija, izrazna moč in tehnično znanje omogočajo celovite izvedbe, ki ne potrebujejo kritiške utemeljitve.
Soča za avtorja ni reka, ampak žensko bitje. Razstava je nastajala iz treh pramenov: spremljanje boginje nanjeni poti, ilustriranje pesmi Soči pesnika Simona Gregorčiča, in umetnikovo doživljanje smaragdne lepotice. Vsi pa na moči še pridobijo, če jih združimo v enotno Pesnitev o Soči.
Rajko Žbogar s prekrivanjem posnetkov ter vrtenjem in zumiranjem fotografskega aparata med osvetlitvijo iztrga gledalca iz stvarnosti in ga popelje v domišljijske svetove, ki so prežeti s svojsko poetiko. Povečave velikega formata so kopirane na platno. Avtor jih napne preko lastno izdelanih okvirjev tako, da se ogrodja ne vidi in ne omejuje slikovnega polja, ki svobodno prehaja v okolje, se pogovarja s sosednjimi fotografijami in nas neubranljivo posrka vase. Poleg Soče nastopajo soška postrv, solkanski most, Krn, hlapon, cvetice, topovska cev, bodeča žica, Kanal, dlani s prsti in seveda ženske figure z najrazličnejšimi atributi, tudi s krvavordečo vlečko in skrivenčenimi prsti.
Vsa razstavljena dela so na visokem izvedbenem nivoju. Razdelimo jih lahko v tri skupine. Prva se zadovolji z lepoto. Druga ima razumsko zasnovana gnezdišča likovnega delovanja. Tretja skupina je iztrgana iz podzavesti. Bruha življenje, ki ni vedno lepo. Po vsebini, izvedbi in gigantski umetniški moči nima primere v slovenski izrazni fotografiji.
Rafael Podobnik, mojster fotografije FZS in platinasti odličnik FIAP
...Že pred aprilom (začetkom ribolovne sezone) sva bila z ribičem dogovorjena, da mi bo pomagal pri iskanju prave soške postrvi. Izkazalo se je, da je bilo to opravilo še za izkušenega ribiča zelo zahtevna naloga. Minilo je namreč kar nekaj mesecev, preden je nekega jutra zazvonil telefon: »Rajko, pridi! Imam jo, ribico. Sem na Doblarju, spodaj na jezu.« »Prihajam.« mu odvrnem in zapustim firmo. Spotoma vzamem doma fotoaparat in že hitim proti cilju. Veselim se, da bom končno prišel do posnetka, hkrati pa se sprašujem, ali je vse to potrebno. Čeprav Branetu zaupam in vem, da bo s soško prebivalko lepo ravnal, se zavedam, da je zaradi mene prestrašena in nemočna. Iz razmišljanja me predrami mahanje tam spodaj ob reki. V majhnem bazenu, ki ga je z rečnim kamenjem ogradil ob strugi reke, se v vsej svoji lepoti razkazuje soška lepotica. Umirjeno čaka, kot bi bila pripravljena, da se nastavi objektivu. No, vsaj tako je videti. Brane jo zelo nežno in z veliko mero občutka prime in za hip podrži tik nad gladino vode. A glej jo prebrisanko. Že po prvem posnetku, še preden uspem dobiti željeno fotografijo, se spretno zmuzne iz objema rok v bazen, od tam pa z neverjetnim skokom požene čez zidek na svobodo ….Na fotografiji je točno ta edini posnetek, ki mi ga je dovolila.....