Milenko Pegan

PANG 1061 Milenko Pegan te 17 01p 1

(1925-2005) MF FZJ, EFIAP

 Foto klub Nova Gorica je ob 50-letnici svojega uspešnega delovanja  predstavil zbornik in v njem o našem ustanovitelju, pokojnem mojstru fotografije Milenku Peganu zapisali:

Rojen je bil 15. novembra 1925 v Sv. Filomeni pri Modriči v Bosni, kjer je služboval njegov oče. Prav zaradi očetove službe je v mladosti večkrat menjal kraj bivanja. Osnovno šolo je obiskoval v sosednji Gorici, gimnazijo v Gorici, Ljubljani in Novem mestu, maturiral pa je v Beogradu. Po končani gimnaziji je v letu 1946 obiskoval Geodetsko vojaško akademijo v Beogradu in se po končanem šolanju zaposlil v Geografskem inštitutu Jugoslovanske ljudske armade v Beogradu. S fotografijo se je srečal že v času šolanja na vojaški akademiji v Beogradu, pa tudi kasneje, ko je deloval v razmejitveni komisiji za mejo z Italijo, mu je očetov fotoaparat še kako prav prišel.  Svoje fotografsko znanje je izpopolnjeval v času službovanja v Splitu, med leti 1951 in 1956, kjer je bil dejaven član Fotokluba Split. Tam se je tudi začel udeleževati fotografslih natečajev in leta 1953 prejel tudi svojo prvo nagrado - diplomo na III. republiški razstavi fotografije v Splitu.  Leta 1956 je bil službeno premeščen v Beograd, kjer je bil do leta 1959 član Fotoklubu Beograd. Takrat začne svoja fotografska dela pošiljati tudi na mednarodne razstave. 

 

                                                                                                                             foto Milenko Pegan: Zadnji dim (1962)

poslednji dim 01 PANG 1061 Milenko Pegan

    Po predčasni upokojitvi leta 1959 se vrne domov v Novo Gorico. Tu leta 1961 skupaj z drugimi fotografskimi navdušenci ustanovijo Foto klub Elektra, katerega prvi predsednik je bil. Vendar je delo tega kluba po nekaj letih zamrlo. Toda Peganova želja po druženju z drugimi fotografskimi somišljeniki pripelje do ustanovitve Foto kino kluba Nova Gorica. S formalnimi sestani so začeli v letu 1968, v tem letu so tudi organizirali prvi klubski natečaj barvnih diapozitivov, z imenom »Pomlad 68 – I. primorska razstava diapozitivov«. Naslednje leto so sklicali ustanovni občni zbor in klub tudi uradno registrirali. Milenko Pegan je postal prvi predsednik tega kluba.

Bil je sodelavec Goriških srečanj, ki so začela izhajati leta 1966 v Novi Gorici. Za revijo je prispeval fotografsko prilogo »Primorski človek in njegov ambient«.

V letu 1969 je postal član Izvršnega odbora Foto kino zveze Slovenije.

Bil je med ustanovitelji prvega zamejskega foto kluba Skupina 75 in pobudnik pri ustanovitvi Foto sekcije v Tolminu. Vodil je številne fotokrožke po novogoriških osnovnih in srednjih šolah.

Udeleževal se je fotografskih natečajev na vseh kontinentih. Bil je član številnih domačih in mednarodnih žirij. V svoji bogati fotografski karieri je sodeloval na skoraj 500 mednarodnih razstavah in na njih prejel preko 120 nagrad in priznanj.

Na osnovi fotografskih uspehov mu je leta 1975 Fotografska zveza Jugoslavije podelila naziv Mojster fotografije FZJ, v istem letu je dobil še naziv EFIAP Mednarodne zveze za fotografsko umetnost.

»Milenko Pegan je avtor z izrednim občutkom za kompozicijo, barvo in svetlobo, pa naj si gre za živo, neživo naravo ali človeka... Ni vsakomur dano svetlobo spremeniti v barve, barvo v svetlobo, navaden list grma v cvetočo rožo. To je dano le največjim umetnikom, kar Milenko Pegan prav gotovo je.« Nadja Bandelj Batistič, Maribor, 17. 7. 1989 ob njegovi razstavi v Mariboru.

 

milenko splet 04pfoto Milenko Pegan: Mož s košem 

 

    Mojster fotografije Rafael Podobnik je v katalogu (zgibanki) ob otvoritvi Peganove razstave zapisal:

Mojster fotografije Milenko Pegan je bil vedno odprt za sodobne fotografske smeri. Posebno v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je bilo težko najti fotografa, ki bi imel večji pregled nad fotografskimi dogajanji. Široko fotografsko znanje je bilo dragoceno za osebno ustvarjanje in za usmerjanje začetnikov. Peganove zasluge za razvoj razstavne fotografije v severnoprimorski in sosednji goriški pokrajini so neprecenljive. Stalnica njegove umetniške poti je izjemna občutljivost in smisel za fotografsko izražanje. Peganovo ustvarjalno delo delimo na splitsko, beograjsko in novogoriško obdobje.

V poznem splitskem obdobju je že izoblikovan fotograf, o čemer pričajo fotografije Sončna preproga, Abstraktni motiv v peristilu (obe 1955), Praznik na vasi, Verige (obe 1956). V beograjskem obdobju (1956-1959) prvič poseže v jugoslovanski vrh. Področja ustvarjanja so življenjska fotografija (Diskusija na visoki ravni), fotografike (Človek in delo, Grafika) in grafični premiki (Pismonoša, 1958). Zadnje tri fotografije veljajo za prelomnico v razvoju slovenske fotografije. V zgodnjem novogoriškem obdobju (1959-1966) nadaljuje z beograjskimi eksperimenti. Na Goriškem gradu nastanejo znameniti Tihi koraki (tudi Avtoportret, 1959). Vzporedno snema krajine (Pokrajina 4 iz Čepovanske doline), detajle in arhitekturo.

Peganovo sodelovanje z revijo Goriška srečanja, ki prične izhajati leta 1966, označujejo kot socrealistično obdobje. Pomenilo naj bi nazadovanje v njegovem umetniškem razvoju. Vendar je že posnetek Otožni zbor zadosten, da tega obdobja ne moremo označiti kot umetniško izgubljeno. V začetku sedemdesetih let doseže s portreti pretežno starejših ljudi umetniški zenit v črno-beli fotografiji. Na njih tako mojstrsko lovi dušo portretirancev, da jih kmalu pričnejo imenovati psihološki portreti. Ločimo kmečki (Brazde, Poslednji dim, Dvojni portret, Skrbi I, Veseljak, Starost) in meščanski portret (Portret 73/2, Skrbi II, Strast, Obupana, Elita, Črne misli, Inflacija, Zrno, Portret v snegu). Lovi jih na črnem ozadju, ki najmanj duši nežne odseve človeške notranjosti. Peganova črna ozadja čez noč postanejo obča last slovenskih fotografov. Odzove se tudi na takrat modni širokokotnik: Vrh 5/9, Skrilje 6, Frtošca III, Trenta. V primerjavi z drugimi jugoslovanskimi fotografi njegovi portretiranci niso vidneje popačeni. Njihova odlika ostaja bogata paleta čustvenih stanj. Okolje vsebinsko in kompozicijsko osmišlja izraz portretiranca.

milenko splet2 02p   V letih 1977-1978 nastane cikel Mediteran, ki je fotoesej o otrocih v ozkih ulicah istrskih mest. Po desetletnem eksperimentiranju s širokokotnim panoramskim fotoaparatom, se v obdobju 1984-1985 zapet vrne k morju. Vešče izrablja panoramski fotoaparat, da na izviren in umetniško močan način upodablja istrske ulice. Podobno kot pri psiholoških portretih sonce nadomešča difuzna svetloba. Začel je z otroki (Zbor 55) in nadaljeval z odraslimi ljudmi. Sčasoma so osebe nadomestila črna okna in portoni. Nazadnje je obrnil fotoaparat navzdol, tako da so se gledalci skupaj z umetnikom dvignili nad kamniti tlak. Nadzemeljsko in nadčasovno ga opazujejo iz ptičje perspektive. Število zornih kotov je neskončno.

Premalo znano in popolnoma neovrednoteno je Peganovo gigantsko delo v barvni fotografiji. Vedno znova nas prepriča, da je edini slovenski fotograf, ki se je pogovarjal z barvami. Njegovi barvni cikli so Moj kraj, Človek v ambientu, Železo, Odsevi, Benetke, Ruj, Barvni premiki. V zadnjem nastopajo izostrene figure ob zmaknjenih, opazuje pa nas tudi mladenka z dvema obrazoma. Barvno tkivo je enakopraven ali celo prevladujoč nosilec umetniške moči. Priljubljena poteza je ponovitev iste ali sorodne barve. Pegan je odkril svoje Benetke. Išče po stranskih ulicah. Z uporabo posebnega filma dobi časovno nevezane barve. Eden izmed viškov je portret BM 20. Barvi las in obleke sta navskrižno uglašeni z ozadjem. Protiutež figuri je tonsko in barvno poudarjeno omelo, ki z likovno naglasitvijo dobiva lastnost znaka.

 

zgibnka pdf logo stran

 

tekst: Simon Kovačič KM FZS, AFIAP , Rafael Pdobnik MF FZJ, EFIAP/d1, ESFIAP, ED ISF   

vir fotografij: Pokrajinski arhiv Nova Gorica   Pegan Milenko (PANG 1061)